Dogodki 1800 - 1900

Obdobje ali leto	DOGODEK
1811	22. marca v Zagrebu podpišejo razmejitveni zapisnik, ki ureja mejo med Avstrijo in Francijo. Avstrija odstopi Francozom Štajersko na desnem bregu Save, dobi pa nekatere kranjske občine. Meja med Avstrijo in Francijo poteka od Velike planine, čez Planino in Jelenov rog, do križišča ceste v Lemovce in ceste št. Gotard – Črni Vrh. (Urankar 1940, 10)
19. stol.	Glede na 15. stol. je (med arheološkimi najdbami) iz tega časa veliko manj lončenine, samo lonci in latvice. O kuhanju Boga: V koči na Veliki planini je bilo pet drvarjev. S križa so sneli Boga in ga dali v lonec kuhat. Čez čas je šel eden k loncu pogledat, če je že kuhan in kako diši. Nastal je grozen vihar, v bajto je prišel možiček, ki je postajal vse večji. Pobegnili so, kasneje pa nihče ni umrl naravne smrti. »Božje stvari je najbolje pustiti pri miru.« (Pripoved iz 19. stol)
1817	Cesar Franc ponovno odredi splošno izmero zemljišč in naris parcelacije – nastajati začne Franciscejski kataster.
1825	Dopolnijo Franciscejski kataster za slovenske kraje. (Valenčič 1978–80, 145)
1826	Po Franciscejskem katastru je na Veliki planini 63 koč, 31 v eni gruči, druge so raztresene okrog. Na Mali planini je 31 koč.
1828	Mapna kopija, ki pa ne vsebuje Gojške planine. To potrjuje ljudsko izročilo, da nekoč te planine ni bilo, ampak so jo izkrčili kmetje z Gozda in na njej tudi postavili koče.
1830	Podatek o številu živine, ki se pase na velikoplaninskih pašnikih. Vse občine skupaj pasejo 182 konj, 1507 goved, 1136 ovac, 500 prašičev, skupno torej 3300 glav, last 333 kmetov.
1834	Rojen dr. Johannes Frischauf, profesor matematike na vseučilišču v Gradcu, raziskovalec Kamniško-Savinjskih Alp, avtor prve knjige o gorstvu, v kateri so med drugim omenjene pastirske bajte na Veliki planini.
1840	19. februarja kamniti plaz zasuje 22-letnega Florjana Potočnika iz Prapretnega pod Sv. Primožem. Baron Nikomed pl. Rastern, lastnik graščine Češenik pri Domžalah, v Kamniških Alpah odkrije endemično rastlino škrlatni ali kamniški luk (Allium kermesinum), ki raste tudi na Veliki planini. (http://www.expo98.literal.si/slo/zakladi/endemicne-rastline)
1845	26. julija je pri urejanju nove zemljiške knjige sklenjena pogodba, s katero se Velika in Mala planina razdelita tako, da postane vsak pašni upravičenec lastnik 1/186 zemljišča. (Vilko Rifel po dokumentu Karla Schmidingerja, 13. julija 1893)
Sredina 19. stol.	Na Veliki planini pasejo 2000 ovac in malo goveje živine. (Mesar 1875, 304–306)
1851	19. decembra je 29-letnemu Tomažu Koritniku iz Sidraža zdrobilo glavo med delom pri Gabrski peči na južnem pobočju Velike planine.
1852	11. februarja je bil rojen Valentin Slatnar - Bôsov Tine ali Bôs, znani lovec, plezalec in gorski reševalec, 61 let lovski čuvaj v Kamniški Bistrici. (Malešič 2002, 51)
1852	2. marca dopoldne snežni plaz izpod Gradiške griče na vzhodnem robu Velike planine zasuje hišo Čehunovih pri Seliškem grabnu (blizu današnjih Marjaninih njiv) in v njej 68-letno mater Ano, 32-letnega sina Primoža in 27-letno hčerko Heleno Čehun. Vaščani najdejo mrtve: prva dva 8. marca, tretjo pa 11. marca. (Malešič 2002, 41; 2005, 36) Julija ruski entomolog Viktor Motschoulky obišče Veliko planino, nato še Krvavec. Bajte se mu zdijo v slabem stanju. (Pismo, ki ga akademik Trevor Shaw pošlje Borutu Peršolji dne 19. aprila 2006)
1853	Mihael Holcer sklene s Kamnikom pogodbo za kopanje boksitne rude za čistilni prašek v dolini Kamniške Bistrice in na Veliki planini. Predelujejo jo nad Kopišči. (Rifel 2006, 197)
1855	Henrik Freyer objavi opis nove podvrste polža suhozemske podzemeljske vrste (Zospeum alpestre alpestre Freyer), ki jo je leto prej našel Fran Erjavec v Zijalki v Dovji griči.
1859	Pastirji najdejo na kranjsko-štajerski meji na prelazu Volovljek (na Rakovem) rimski zaponki (fibuli). (Podlogar)
1860	Redek gozd na Veliki planini sega do višine 1600 m. Kasneje ga pastirji skrčijo za pašnike. (Čerček 1948–1949, 51–52) Vsa ljubljanska garnizija tudi po Veliki planini in Bistrici še večkrat neuspešno lovi skrivače, ki so leta 1851 pri Solčavi napadli žandarje in osvobodili njihove ujetnike. To vzbuja strah in omejuje obisk Savinjskih Alp. (Režek 1959, 30)
1865	Rojen Jurij Humar, po domače Debevčev ata, umrl 1952; izdelal je leseno žepno sončno uro, ki je pomemben element tehnične dediščine Velike planine.
1867	2. februarja se z Velike planine po grapi usuje kamenje v dolino Črne, v Podstudencu predre streho in ubije 21-letno Barbaro Pirc.
1872	27. septembra rojena Škotinja, hči profesorja astronomije na edinburški univerzi, Fanny Suzannah Copeland, poročena Barkworth, mati treh otrok, od 1921 do 1941 lektorica na ljubljanski univerzi, avtorica pesmi, člankov in knjig o slovenskih gorah, alpinistka in občudovalka naših gora, tudi Velike planine. Bivala je v Ljubljani od leta 1953 do smrti leta 1970, pokopana na Dovjem. (Adamič, 337; Copeland 1985)
1875	Bohinjski župnik Janez Mesar v Novicah: na Veliki planini se prepase 160 krav, 400 volov in 100 prašičev. Mesar si prizadeva uvesti na Veliki planini moderno sirarstvo. V Bohinju uspe, na Veliki planini pa ne. Zapis v Novicah: Zaradi pomanjkanja paše ženejo živino v dolino že 25. julija.
1876	11. septembra se Johannes Frischauf, ki od leta 1874 raziskuje gorstvo, povzpne po vijugasti stezi s Kisovca na Veliko planino. Prvič vidi koče. Od daleč se mu zdijo kot šotori, od blizu pa opazi, da je lijaku podobna streha oprta na čokate kamnite klade in poveznjena na leseno ali kamnito kočo. V Kamniku poizveduje o obliki pastirskih koč, vendar ne izve nič, domneva pa, da je vmesni prostor v koči namenjen živini. (Kopač 2006, 79)
1877	Na Dunaju izide Frischaufova knjiga Die Sannthaler Alpen (Savinjske Alpe), v kateri opisuje tudi pastirske koče na Veliki planini (str. 135). Simon Robič zapiše o pomanjkanju vode: »Iz ene od koč mi prinese na mojo prošnjo priletni pastir v lončeku vode, katera ni bila druzega ko v koritu raztopljen led, tedaj prava ledenica, ki me je hudo praskala po grlu, ko sem jo pil, da bi z njo pekočo žejo vsaj nekoliko ugasil«
1879	Aleksander Radešič sklene z Meščansko korporacijo pogodbo za kopanje surovine za čistilni prašek, ki ga izdeluje v svoji tovarni v Kamniku. (Rifel 2006, 201)
1882	21. februarja 25-letnega Jurija Potočnika iz Prapretnega pod Sv. Primožem ubije kamenje, ki se privali s hriba. V Letopisu Matice slovenske za leti 1882 in 1883 Evgen Lah na str. 136 objavi članek Kranjske planine. Trdi, da Vzhodne Karavanke v vsaki deželi imenujejo drugače: Korošci Sulzbach, Štajerci Savinjske planine, "mi" pa po mestu Kamniku "kamniške Planine". Vzhodne Karavanke se razlikujejo od zahodnih in bolj spominjajo na "julijske Planine". »Na levi strani Kačjega Vrha imamo kacih 1500 m visoko planoto Veliko planino«.
1883	V Kamnik pride cesar Franc Jožef, ogleda si zdravilišče in smodnišnico (Pulverfabrik), kasneje pa gre na pobočja nad Bistrico lovit gamse. Rojen Maks Koželj, slikar krajinar (imenovan slikar gora), fotograf, soustanovitelj in prvi načelnik postaje Gorske reševalne službe v Kamniku. (Malešič 2002, 124)
Konec 19. stol.	Na Veliki planini še vedno skupaj pasejo krave, vole, konje, ovce, koze in prašiče, zato velja za mešano planino. Ovčjereja začne propadati na račun govedoreje, razlog je po mnenju kmetov razdelitev planine, ki onemogoča, da bi vsi pasli tam, kjer je najugodneje za ovce (za Poljanskim robom). Verjetno je pravi razlog razvoj industrije, ki je izpodrinila domače obrti in proizvode. Uveljavilo se je spet od srednjega veka znano "bukovo sukno" za obleke, zato je usahnila potreba po volni.
Do 20. stol.	V kočah imajo lesena korita za topljenje snega, ki ga ob suši nosijo na hrbtih iz Velike Vetrnice. Pase se največ ovac, enako kot drugje po slovenskem ozemlju, kjer prevladujejo ovčje planine. (Cevc 1993, 25)