Potovanje čred
POTOVANJE ČRED
… so ravno ta dan prignali ž ivino na planino,
bilo je veliko ljudi, starih in mladih, možkih in žensk videti,
živine goveje in drobnice, konj in prešičev so pa toliko gori natepli,
da jih je po pašnikih kar mrgolelo.
(Simon Robič, botanik in jamar)
bilo je veliko ljudi, starih in mladih, možkih in žensk videti,
živine goveje in drobnice, konj in prešičev so pa toliko gori natepli,
da jih je po pašnikih kar mrgolelo.
(Simon Robič, botanik in jamar)
Nomadska kultura?
Poznavalci nomadske kuture v selitvah čred na Veliko planino vidijo njene relikte. Ne gre samo za to, da živina zamenja pašnik, z njo drugače zaživijo tudi ljudje, ki zamenjajo okolje in se mu prilagodijo.
Poznavalci nomadske kuture v selitvah čred na Veliko planino vidijo njene relikte. Ne gre samo za to, da živina zamenja pašnik, z njo drugače zaživijo tudi ljudje, ki zamenjajo okolje in se mu prilagodijo.
Potovanje na planino
Dan odhoda čred na planino je bil nekoč sočasen in to 29. junija na dan sv. Petra in Pavla, pred tem nihče ni smel gnati na planino niti drobnice. Danes odhod prilagajejo vremenu in paši. Pred tem so nekoč priprave spremljali številčni običaji (glejte podmeni Običaji) v zvezi z živino in bajto na planini. Dan prej je gospodinja pastirju pripravila koš s potrebščinami: posodo, obleko, odejo in hrano. Gospodar pa je »ta zvončasti« kravi nadel velik in težak zvonec tropinar, ki ga je nosila samo na ta slovesni dan, pogosto pa je nosila tudi šopek nageljnov z roženkravtom. Enakega je imel pastir za klobukom in na pastirski palici.
Dan odhoda čred na planino je bil nekoč sočasen in to 29. junija na dan sv. Petra in Pavla, pred tem nihče ni smel gnati na planino niti drobnice. Danes odhod prilagajejo vremenu in paši. Pred tem so nekoč priprave spremljali številčni običaji (glejte podmeni Običaji) v zvezi z živino in bajto na planini. Dan prej je gospodinja pastirju pripravila koš s potrebščinami: posodo, obleko, odejo in hrano. Gospodar pa je »ta zvončasti« kravi nadel velik in težak zvonec tropinar, ki ga je nosila samo na ta slovesni dan, pogosto pa je nosila tudi šopek nageljnov z roženkravtom. Enakega je imel pastir za klobukom in na pastirski palici.
Dovoljenje za odhod živine na planino je do 1. svetovne vojne dal rihtar s strelom v zrak in to pred kapelico imenovano Dolinškov znam`ne, ki je do leta 1957 stala v Stahovici na razcepu cest v Črno in Kamniško Bistrico. Pastirji povedo, da si krava, ki je že bila na planini (te so vodnice) to zapomni in kmalu potem, ko stopi na pot, pokaže veselje in sili navzgor. Tudi krava se torej planine »veseli«. Že pred odhodom je nemirna in včasih pobegne proti poti na planino. Ni ji težko premagovati ozke, strme steze, na kateri izgleda zelo nerodna.
Odhajali so zgodaj, celo ob 2. uri zjutraj in si svetili z baklami. Ko so prišli na Malo planino, je sonce že sijalo, živina pa je šla po rosni travi dalje. Ob pozni pomladni otoplitvi se najde celo kaka zaplata snega.
Ločeno od krav so kak teden kasneje, na planino prignali prašiče. Pastirji veso, da se na prvi dan živina spoznava, tako da se ovohava pa tudi spoprime z rogovi.
Potovanje s planine
Ko se bliža jesen, se rast upočasni, paše zmanjkuje, črede vračajo v dolino. To je bilo nekoč okoli malega šmarna, to je 8. septembra, danes pa praviloma kasneje, saj se je rastna doba zaradi podnebnih sprememb podaljšala. Pastirji pred odhodom pospravljajo, razpoloženje pa je nekoliko žalostno. Ne toliko zato, ker zapuščajo lepo naravo, saj je delo na planini težko. Bolj zato, ker jim planina odmerja in prešteva čas. Do naslednjega odhoda bo minilo skoraj leto, vmes pa se lahko zgodi marsikaj. Kdo ve, če še kdaj pridejo!
Živina začuti spremembo, ko se bliža domu. Postaja nemirna, ne hodi več naravnost, ampka bega. Pastir pa mora več uporabljati palico.
Ko se bliža jesen, se rast upočasni, paše zmanjkuje, črede vračajo v dolino. To je bilo nekoč okoli malega šmarna, to je 8. septembra, danes pa praviloma kasneje, saj se je rastna doba zaradi podnebnih sprememb podaljšala. Pastirji pred odhodom pospravljajo, razpoloženje pa je nekoliko žalostno. Ne toliko zato, ker zapuščajo lepo naravo, saj je delo na planini težko. Bolj zato, ker jim planina odmerja in prešteva čas. Do naslednjega odhoda bo minilo skoraj leto, vmes pa se lahko zgodi marsikaj. Kdo ve, če še kdaj pridejo!
Živina začuti spremembo, ko se bliža domu. Postaja nemirna, ne hodi več naravnost, ampka bega. Pastir pa mora več uporabljati palico.