Turizem

TURIZEM
 
Turist gre za babam’,
za gamsi pa mi,
se v špampetu valja,
se k ljub’ci tišči.
                     (iz pesmi Velikoplaninska)
 
Kot začetek turizma velja leto 1910, ko je kamniški notar Schmidinger leta svojo kočo podaril Slovenskemu planinskemu društvu, ki jo nato preuredilo. Turistovska koča ali Turistenhaus pa je poleti in pozimi služil namenu. Vanjo so zahajale tudi planinske »drušne«.  Ko so v 50. letih zgradili tovorno žičnico iz doline Črne, je zraslo še več koč in domov. Planinska društva so svoje objekte  dobro vzdrževala, v zadnjih letih pa jih prilagajajo tudi ekološkim standardom. 
 
 
 
O pravem smučarskem turizmu govorimo, če gredo turisti na smučišče, tam prespijo in smučajo. V Evropi so prve smučarske hotele gradili po  letu 1932, do takrat pa so smučarji vsak dan otovorjeni s smučmi in malico pešačili na goro, dokler jih niso od konca 19. stoletja dalje vozile žičnice. Na Veliki planini pa so že stale »turistične kapacitete«.  A o razmahu smučanja pa lahko govorimo šele po 1. svetovni vojni. Smučarski muzej iz Osla je na poslano vprašanje odgovoril, da ima podatke o smučarskem turizmu na Veliki planini in to iz leta 1926, ker je 6 let prej, kot je to znano drugje v Evropi.
  
 
Tone Žmitek, oskrbnik Turistovske koče je leta 1924 zapisal, kako je bilo v koči, potem ko so jo obnovili.  Prej je po turistih pihalo, kvartopircem je odnašalo karte, sneg ali dež pa jim je padal po glavah. Ob obnovi  so uredili damsko spalnico. Omenja obešalo za kravam nedosegljivo sušenje prepotenega perila. Tega so krave rade snedle, saj je bilo iz »amerikanskega bombaža«, je še zapisal. Tudi greznico so dobili in nabavili živo apno za dezinfekcijo. Obisk je bil dober, saj se je tistega leta v knjigo vpisalo 764 gostov. Turisti so zahajali na planino poleti in pozimi.
  
 
Dokler ni bilo žičnic, so otovorjeni smučarji pešačili na planino, nato pa so se vzpenjali in spuščali po nesteptanem snegu. »Štamfali« so seveda sami s smučmi.
 
 
 
Viške je smučarski turizem na Veliki planini dosegel v 70. letih. Na višku je delovalo 5 ali celo 6 vlečnic (Purman samo v sobrih snežnih okoliščinah) in sedežnica. Napredek je pomenila Enka, to je bila vlečnica, ki je smučarje, ki so morali iz Tihe doline prej pešačiti, potegnila na Zeleni rob. Dolge vrste smučarjev, ki so segale vse do avtobusne postaje na cesti, so na nihalko čakale tudi dve uri. Tudi na med čakanjem na vlečnico pol ure in več v tem lepem okolju pa ni bilo tarnanja. A volje, znanj in posledično denarja za vzdrževanje naprav ni bilo, zato je deloval zob časa.
 
Verjetno pa so glavni krivec za upad smučanja podnebne razmere, saj je bilo zaradi otoplitve manj snega, krajša sezona in več vetra, ki je že prej v primeri s konkurenčnimi smučišči, oteževal. Velika planina v teh razmerah ni znal najti nadomestne ponudbe. Upad smučarjev je ekonomsko osiromašil vso turistično dejavnost, povzročil propadanje objektov in manjše zanimanje za obisk poleti in pozimi.
  
 
S poletnim turizmom je tudi pašništvo postalo bolj donosno, saj se »turistom vse proda«. Povečani poletni turizem je delno nadomestil oslabljeni zimski.
 
 
Hotel Šimnovec
  
 
Hotel Šimnovec, zgrajen okoli leta 1964, imenovan po manj znanem planincu, medvojnem partizanu Milanu Šimnovcu, je nekoč dopolnjeval turistično ponudbo na planini. Razen dobre hrane, na katero so prihajali tudi prihajali tudi poslovni gostje iz kamniških podjetij, in prenočišč, je bila tam tudi izposojevalnica in popravljalnica smuči in sank. Turistične, usluge pa so ponujali v paketih, npr. bivanje in smučanje.
 
Zmanjšanje obiska je prizadelo tudi hotel Šimnovec, ki je najbolj cvetel v času, ko je bil najemnik Andrej Zorman, sicer lastnik penziona Kanu ob Zbiljskem jezeru, takrat enega od naboljših slovenskih gostišč. Zorman je skupaj z vso družino umrl v letalski nesreči na Korziki leta 1980, potem pa je šlo s Šimnovcem ob drugih neugodnih okoliščinah le še navzdol. Gotovo so k temu propomogli tudi spori z upravo žičnice in nagajanje pri oskrbi z vodo, kar je gospodarsko načenjalo obe strani. Leta 1987 je bil pod »prisilno upravo«. Po še nekaj vzdihljajih in poskusih oživljanja, je danes (2013) zapuščen.   
Prospekt hotela Šimnovec v Nemščini
 
 
Gostišče Zeleni rob
 
 skozi čas
 
 
 
Zeleni rob nikoli ni bil navadna gostilna, ampak tudi zbirališče, izhodišče in kraj za srečanja. V času sproščanja napetosti zaradi različnih interesov so ga utesnjevali in slabili, kar je škodovali vsem.    
 
Poleti to gostišče obiskuje veliko tujcev, tudi v skupinah. Odkar je Velika planina omenjena v domači in tuji turistični ponudbi, kot je Lonely planet, so od mnogih znamenitosti izpostavljeni »najboljši štruklji v Evropi« z Zelenega roba.
 
 
 
 
 
  
 
 
 
Nove oblike predstavljanje Velike planine
  
Na Turističnem sejmu v Srbiji 2012 so otroci lahko molzli papirnato kravo.