Luknje

 
Je jamar ves moker, ves usran,
ker raziskuje noč in dan.
Ko pride pa na beli dan,
utrujen je in ves zaspan.
Se belga dneva veseli,
nazaj v jame si želi.
(Jamarska himna)
 
Na velikoplaninskem krasu imajo tudi jamarji možnosti za raziskovanje.  V narečju pastirjev je skupno ime za jamo vukna, včasih pa k vuknam uvrščajo tudi vrtače in podore na tem valovitem kraškem svetu.
 
Vetrnici in druge »vukne«
Leta 1897 je novinar Š. Robič, ki je na željo Foggerja, profesorja v Solnogradu in popisoval ledene jame v Avstriji, zapisal, da so na pogorju imenovanem Velika planina kamniška tri velike jame: »velika in mala Veternica« in »brezno v Kofci«. Prvi dve sta ena pri drugi za streljaj oddaljeni od koč na planini, tretja pa je med Veliko in Malo planino. Pri prvem srečanju mu je pastir prinesel v »lončeku« vode, ki je bila v koritu raztopljen led, in je hudo praskala po grlu«.
 
 
 
Za pitno vodo so tudi poleti prinašali sneg in led iz Vetrnice. Za prenašanje so imeli žehtar (škaf iz dež) z naramnicami, pri koči pa korito iz zvotlenega debla, kjer se je sneg talil. Na planini namreč vse do leta 1939, ko je Nukov oče pod Gradiščem odkril šibak izvir, ni bilo studenca. Eno leto kasneje so na tistem mestu postavili vodnjak, danes pa oskrbo z vodo rešujejo cisterne. 
Po večnem snegu je bolj znana Mala Vetrnica, a ga omenjajo tudi v Veliki Vetrnici.
 
 
 
 
Druge »vukne« običajno nimajo večnega snega. Zaradi večje ekološke ozaveščenosti, pa vanje ne mečejo več smeti in tako v njih nemoteno uspeva tudi skromno življenje.
 
Dober kilometer dolga jama Kofca, ima dno okoli 103 m pod površjem. V enem kraku je dvorana, velika 30x10 m, v drugem jezerce. Vhod vanjo se nahaja med pastirskim naseljem in Domžalskim domom na Veliki planini.  Raziskovalec  Simon Robič je zapisal : »To je lijaku podobna kotlina, ka­tera pri vrhu od roba do roba kakih 5 sežnjev meri, zdolej pa kakih 15 sežnjev v ozki tesnini proti izhodu hudo navzdol se steguje; potem je velika prostorna lopa, dalje pa neznansko brezno. Plazil sem se po snegu čez seženj debelo nakupičenem kakih 20 sežnjev v globočino, a ko v lopo do vode priplezam, si nisem upal dalje se podati. Vržeš kamen čez vodo, precej dolgo odmeva, padaje v globočino.« 
 
Jama v Dovji griči je dolga ok. 50 m, a se je po njej možno le plaziti, zato je današnji ljudje niso obiskali, so jo pa verjetno staroselci, ker so ob vhodu našli prazgodovinsko keramiko. 
 
 
 
 
Vombergarca se imenuje po plemiču Andreju pl. Lambergu s Črnelega, ki je imel tam pastirsko bajto. Pastirjem je v sporih z meščani Kamnika izboril pašno pravico. Sicer pa na njegov legendarni boj s Pegamom, ki ga umeščajo  tudi v druga okolja na Gorenjskem, spominja znamenje, v katerem je naslikan spopad obeh plemičev.
 
 
 
Strnohavka je udornina 30 x 40 m na Mali planini, globoka okoli 13 m, v kateri se je rada pasla divjad. Pastirji so jo tam zlahka pobili s kamni. Pa je bilo meso! Če vanj zaide govedo, ga morajo izvleči z vrvmi. 
 
Do 40 m globoko brezno Vukna pod Zelenim robom se je na eno stran odprlo. Tako je nastal dolg obok, ki ga z vrha ne moremo videti v celoti. Od daleč je videti kot okno. To brezno ima na vesti več ljudi, ki so na njegovem robu iskali planike in drugo redko cvetje, ki obilneje raste tam, kamor človek ne more. Nekaj pa jih je v brezno zdrsnilo med smučanjem, ali na poledenelih zimskih poteh, ko sega sneg višji od ograje.