Trnič
TRNIČ
Dekle vpraša fanta: »A m∋ boš kej trničou prnesu«.
»Sej j∋h maš sama.« odvrne fant.
(zapisal. A. Cevc)
Trnič (trn∋č) je ožemek iz kislega sira, kakršne poznajo na Veliki planini, pod drugimi imeni pa od pradavnine dalje tudi drugje v slovanskem hribovskem okolju, na primer v Istri. Pest kislega sira, ki mu dodajo smetano za voljnost in sol za konzerviranje, ožmejo in oblikujejo kepo. Njena končna oblika se v različnih okoljih razlikuje. Tudi ožemek z Velike planine - trnič ima značilno obliko.
Posebnost trničev pa je okrasje, zaradi katerega se je razvila še pisava, kot imenujejo rezljane deščice za vtiskovanje vzorcev. Sir so ponekod samo sušili na zraku, ponekod, kot na Veliki planini, pa namerno, ali zato, ker se je iz ognjišča pač kadilo, tudi dimili. Kepa je tako postala trda in pol manjša. Dr. Cevc poudarja, da so bili ožemki povsod darilo, kar velja tudi za trniče. Izročilo pravi, da jih je pastir kot znak naklonjenosti in zvestobe prinesel dekletu, ko se je na jesen vrnil s planine, in sicer vedno par. Po izročilu sta to dekliški dojki, na kar napeljuje tudi bradavička. Nekateri pa imajo tudi več bradavičk in bolj spominjajo na vime.
Nekatere žene so trniče hranile še dolgo potem, ko so se omožile.
S kulinariko ima trnič le toliko, kolikor je užiten njegov »gradbeni material«. Pravijo, da so trniče včasih ribali na kako drugo hrano. Dobro pregneteni sir s smetano je ustrezal predvsem »kiparskim« kriterijem.
Kdor je pokusil, ve, da okus zrelih trničev ni dober, ne dišijo, ne vzbujajo teka. Trajajo lahko več let, če so dobro osušeni v dimu, a take je danes težko dobiti, zato na suhem kmalu razpadejo, na vlažnem pa splesnijo.
Zakaj trniče krasijo, dr. Cevc ni mogel razložiti. A okraski imajo umetniško veljavo, ki jo je potrdil tudi Plečnik. Motivi na pisavah so najpogosteje srce, cvetje, monštranca in križ ali njihove kombinacije, oziroma deli ali izpeljanke.
Pisave