Pomembni
POMEMBNI
 Častilec in ljubitelj Velike planine, ki jo je skupaj z drugim planinskim svetomi predstavljal v sliki in besedi. Bil je tudi turistični in športni pisatelj ter fotograf in kartograf. Prispeval je k poznavanju preteklosti. Na Kamniškem je veliko fotografiral in skiciral. Izdelal je prve fotografije Velike planine in Kamniških Alp pozimi in Zdravilišča Kamnik. Turistično je proučeval Slovenijo, propagiral je turizem, izdeloval karte planinskega sveta in kažipote. Sodi k začetnikom smučanja, bil je član kluba Dren. Sodi med prve smučarje na Veliki planini.
|
BALANTIČ France – France Zoranov (psevdonim za prve objave 1939 v Mladiki)
|
BRINŠEK Bogumil
|
 Etnolog in umetnostni zgodovinar je doktoriral je iz teme Pastirske koče v Julijskih in Kamniških Alpah. Bil je znanstveni svetnik SAZU. Raziskoval je materialno kulturo, način življenja v alpskem prostoru, pastirstvo, drvarjenje in stavbarstvo. Velja za začetnika slovenske paleontologije. Veliki planini se je posvečal od diplome leta 1956 dalje.
Med njegovimi deli so številne monografije o Veliki planini in preko 100 člankov. Do danes je najpomembnejši znanstveni raziskovalec Velike planine.
|
 Copelandova je bila irskega rodu, delala pa je kot lektorica za angleški jezik na ljubljanski univerzi. Bila je razvezana mati treh otrok. Širila je poznavanje lepot Kamniških planin in Velike planine. Zahajala je v Hauteževo bajto. Smučala je s skalaši. V Veliki Britaniji je z lastnim denarjem izdala knjigo Beautiful Mountains, The Jugoslav Alps, v kateri je Britancem predstavila tudi Veliko planino. Ime Velika planina je v angleščini zapisala kot Great Fell, Kamniške Alpe pa Stone Alps. Napisala je (1936) A short Guide to the Slovene Alps (soavt. M. Debelak), za angleške in amerikanske turiste z razlago znakov na naših zemljevidih, seznamom planinskih zavetišč, navodili za dopotovanje, izgovarjavo slovenskih črk. Dodala je zbirko stavkov za pogovor v slovenščini z angleško pisavo (slivovka=sleevouka, cepin=tsepeen).
Pri 88. letih si je pod Kisovcem zlomila nogo. Našli so jo šele naslednje jutro. Pri tej starosti je tudi brez težav prišla na Triglav. Prejela je odlikovanje Planinske zveze Slovenije. Začetka vojne se spominja: »Ko so me leta 1941 italijanski oficirji peljali čez kraško gričevje v pregnanstvo v Italijo, sem jih na nekem kraju prosila, naj ustavijo avto, da se zadnjikrat ozrem na Kamniške planine. Od tam sem jih prvič zagledala pred 20 leti. … In potem, ko smo nadaljevali pot, so izginile za mojim obzorjem; meni pa se je tožilo po njih dolgih 12 let«.
Nazadnje je bila na Veliki planini na otvoritvi Domžalskega doma. Zapis njenega navdušenja je v spominski knjigi.
|
FRISHAUF Johannes
|
GAČNIK Franc
|
|
HAJEK Franz
Bil je Čeh po rodu. Družina njegovih prednikov se je priselila v Kamnik v prvi polovici 19. stol. Ob potoku Črna je postavil obrtno delavnico Putzpulverfabrik za izdelavo čistilnega praška. Hajekj je bil dejaven tudi v političnem in upravnem življenju Kamnika. V dolini Vombergarca je imel kočo (Hajekova bajta), v kateri so živeli delavci, ki so na Veliki planini, s površinkim kopom pridobivali boksit. Ta se nahaja v »gnezdih« na širokih področjih prek Konjščice in Velike planine. Vrh Bukovca so imeli tudi peč za sušenje boksita. Posušenega so v koših laže nosili do ceste, kjer so ga nalagali na vozove ali na konje. Franza je nasledil Edvard Hajek, ki je nadaljeval površinski kop na Veliki planini.
|
HUMAR Josipina Jožefa - Debevčeva Zefarojena ok.leta 1921
 Dolga leta je bila pastirica na Veliki planini, ljudska umetnica, zlasti rezbarka. Pravijo, da je bila poduhovljena, resna in najraje sama, pravo nasprotje vedno vesele bajtarske sosede Kati Turk. Izdelovala je tudi trniče in rezbarila . Plečniku jih je za 80. rojstnin dan podarila prav toliko. Izdelovala je tudi kropivčke, kravje in ovčje roče, kljuke za vrata, planinske obešalnike in tudi nekaj večjih rezbarskih del. Izdelovala je tudi žepne sončne ure, ki sodijo k pomembnim izumom in tehnični dediščini Velike planine. Tako uro je izumil njen oče Jurij Debevec. Redko so jo videli delati, običajno je kar prinesla dokončan izdelek. Po Plečniku, ki jo je zelo cenil, je znala čustva izraziti v lesenih podobah.
Bajto je imela na vzpetini v spodnjem koncu Stovniškega stanu. Bila je dojemljiva za lepoto oblik in skladnost narave. Rezbarila je z žepnim nožem v prastari zarezovalni tehniki, kot so rezbarili njeni predniki. Okrasje v lesu je bilo drobno, ostrorobo, grebenasto in žlebasto. Z leti je razvila okrasje, razpoznavno po njeni osebni noti. Nekoč so Plečniku prinesli pisave, ki jih je izrezljala. Odtisnil jih je v plastelin in razgrnil študentom v predavalnici: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica. Ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.« Vlasto Kopač o njej: »V les je vrezovala svoje sanje in občutja …«.
|
KLOPČAR Marija Živi v Kamniku. Doktorica etnologije, raziskovalka Velike planine in avtorica več člankov, kot so Mnogovrstna ustvarjalnost Kati Turk, Dediščina Velike planine in ustvarjalna obzorja arhitekta Vlasta Kopača ter Vlasto Kopač (1913-2006). Odlična poznavalka etnologije in kulturne dediščine Kamnika in okolice.
|
KOPAČ Vlasto
|
KUNAVER Pavel - Sivi volk1889 - 1988
 Končal je učiteljsko akademijo na Dunaju. Bile je jamar, organizator skavtstva, planinec, učitelj geografije in speleolog. Poznan je kot obiskovalec, opisovalec in občudovalec Velike planine. Kot drenovec je bil eden od prvih smučarjev na Veliki planini. Številne članke je objavil v Planinskem vestniku, med njimi: Na planine!, Kras v Kamniških planinah, V Kamniški Bistrici nekdaj, Brezna in vrhovi, Moje steze, Kamniška Bistrica, Iz malo znanih krajev Kamniških planin, 1912. Bil je prvi vodja Župe skavtov za dravsko banovinsko skavtsko organizacijo.
Poudarjal je, da si v gorah človek očisti značaj. O Kamniški Bistrici je zapisal: Vse kar je tod voda ustvarila … je tako lepo, da morajo Kamničani zastaviti vse sile, da bo postal ta delček doline prirodni park ki bo poznim rodovom pričal o nenadkriljivi lepoti prirode.«
|
 Po poklicu je zdravnik pediater, v prostem času je bil alpinist in gorski reševalec. V zadnjem času veliko piše in ureja dela s področja zgodovine, etnologije in planinstva. Je največji poznavalec gorskih nesreč pri nas.
Med njegovimi deli so tudi:
Prvi obiski Grintovcev 1980, Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom (v soavt. ), Spomin in opomin gora, 2005, 3000 let Velike planine.
|
|
PLEČNIK Jože
1872-1957
 Arhitekt Plečnik si zasluži omembo pri Veliki planini, ker se je, kot je sam dejal, tam učil. Kot Kopačev učitelj je planini posredno in neposredno tudi veliko dal. Izdelal je prvi in nato še drugi načrt kapelice Marije Snežne. V obeh je razvidna trdna povezanost njegovega dela s slovenskim ljudskim izročilom, ki ga je v drugem, načrtu nekoliko abstrahiral. Občudoval je rezbarje in še posebej Debevčevo Zefo, ki je znala svoja čustva izraziti v lesu. Postavljal jo je kot vzor študentom, tudi po tehničnem znanju. Med deli je znan tudi svečnik za kapelico. Arhitekt Kopač, njegov učenec, ga je cenil in je na Veliki planini pod njegovim vplivom uresničeval njegovega stavbnega in krajinskega duha.
|
 Po izobrazbi je diplomirani strojni inženir pomorske smeri, v prostem času pa vrhunski športnik alpinist. Več let je njegova žena planova na Velikem stanu. Bil je član več odprav na Himalajo, alpinistični inštruktor, avtor več člankov in knjig o gorah in obiskih planin, kot na primer: Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju, 1995, Osnove tehnike vodenja, 2006, Kamniška Bistrica: planinsko-izletniški vodnik. Izjemen poznavalec Bistriške doline in Velike planine. V tujini je deloval kot učitelj planinskih veščin v šoli v Nepalu in gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA. Bil je alpinistični mentor Tomaža Humarja. Predsednik Planiskega društva Kamnik je bil med leti 1973 - 1975.
|
|
MOČNIK Andrej - PRESKARJEV OČE
povzeto po:
 Doma je bil s Preske v Bistričici. Zaslužen je za ohranjanje ovalne bajte in pastirske kulture. Velja za zadnjega klasičnega pastirja, ki je gojil staro pastirsko kulturo. Bil je odličen pripovedovalec povedk, žive pripovedi pa je podpiral z mimiko. Tesal je lične cokle.
Preskar je verjel, da je takšna šotorasta lesena bajta z živim ognjem na ognjišču edina prava za bivanje, pastirska opravila in za živino. Andrej se je med prvimi lotil dela na pogorišču koč in postavil tako bajto, kot je bila prejšnja, v kateri je planoval od mladih let. Kasneje so rešili ta relikt planinske dediščine na Veliki planini pred predelavo in Preskarju postavili novo bajto ter tako ohranili zadnjo velikoplaninsko ovalno ognjiščnico. Preskar je izdeloval pisave za trniče in opisoval njihove podobe. Pred nekaj leti je na ta dan na Veliki planini s klobukom pobiral pri pastirjih denar za maše, ki so jih namenili za to, da bi srečno prepasli živino.
nekaj leti je na ta dan na Veliki planini Andrej Močnik - Preskarjev oče, s klobukom pobiral pri pastirjih denar za maše, ki so jih namenili za to, da bi srečno prepasli živino. Prvi dan je čutiti, da to še ni vsakdanji dan. Prebivalci teh iral
|
RIFEL Vilko1966 -
 Živi pa na Žagi v dolini Črne. Iz njegovega zanimanja za domače okolje so nastale knjige in članki. Raziskoval je zgodovino industrije in obrti. Opisoval je šege, zbira pa tudi slikovno gradivo, ustna pričevanja ter povedke. Je avtor knjig: Dolina Črne in njeni prebivalci (2004), Pridobivanje kaolina v dolini Črna in kalcita v Stahovici (2006), Velika planina v odsevu časa (2009). Knjige so opremljene s slikovnim gradivom in bogate s podatki.
V Kamniškem zborniku je objavil več člankov, med njimi so z Veliko planino in področji pod njo povezani: Ledinska imena jugovzhodnega dela Velike planine (2002), Rudarjenje v Črni in njeni okolici (2004), Apnarska dejavnost na območju dolin Kamniške Bistrice in Črne (2008). Leta 2006 je v soavtorstvu z Urošem Herlecem v Mineralnih bogastvih Slovenije, publikaciji Prirodoslovnega muzeja Slovenije, objavil članek Minerali v Rudniku kaolina Črna pri Kamniku.
|
 Bil je pastir, drvar, lovec, lovski čuvaj, plezalec, gorski reševalec, gorski vodnik in dober poznavalec prehodov v gorah.
61 let je bil oskrbnik doma v Kamniški Bistrici. Bil je tudi prvi gorski reševalec. Kot fantič se seznanil z bližnjimi gorami in pri štirinajstih letih drvaril. A delo je bilo trdo in težko. Stalno je bežal pred vpoklicem v vojsko. Pozneje se je po bistriški dolini in se daleč naokoli razvedelo, da je strasten in nevaren divji lovec.
Leta 1872 je nastopil službo kot zaprisežen lovski čuvaj in se tako spreobrnil. Valentin Slatnar Bôs je bil zaradi izjemnega poznavanja Grintovcev in velikih izkušenj pri premagovanju nevarnih prehodov tudi najboljši gorski vodnik. Pogosto je pomagal pri reševanju ponesrečenih v gorah nad Bistrico in ko se je zgodila nesreča, so najprej poklicali njega.
|
|
ŠKOFIC France
Arhitekt, avtor arhitekturnega načrta Domžalskega doma na Mali planini, po rodu Domžalčan, je večkrat omenjen, ker temu domu pripisujejo velik pomen za razvoj planinstva in Velike planine. Arhitekturna rešitev doma v tem okolju je bila lepo sprejeta. Iz zasnove so izpeljali ali dokončali njegove ideje o zunanji podobi doma, ki stoji na dominantni točki Velike planine.
|
|
ŠUBELJ KRAMAR Iva
1953 - 2011
 Ž ivljenjski izziv Ive Šubelj je bila etnološka dediščina, predvsem izročilo in varstvo le-te. Svojo vlogo v tem izzivu je videla v vzpostavljanju "živih muzejev", kar je dokazala tako v Budnarjevi muzejski hiši v Zgornjih Palovčah nad Kamnikom kot tudi v Preskarjevi bajti na Veliki planini. Z Budnarjevo hišo je živela celo desetletje. Več let je poleti skrbela tudi za Preskarjevo bajto.
Uspelo ji je povrniti nekaj nekdanjega pastirskega življenja. Razen prizadevanj pri oživljanju Budnarjeve muzejske hiše in Preskarjeve bajte je želela obnoviti in oživiti tudi nekatere druge pomembnejše objekte naše dediščine, kar nekaj tudi v Tuhinjski dolini. Za ohranjanje dediščine na Veliki planini je prejela najvišjo nagrado pri nas - Fordovo nagrado. Privzgajala je čut in ozaveščala o kulturni dediščini.
|
|
TORKAR Zora
1962 -
 Kot magistra zgodovine in dipl. etnologinja, raziskovalka in muzejska svetovalka ter direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik raziskuje in piše med drugim tudi o dediščini Velike planine. Muzej je prevzel in razstavil zbirko predmetov z Velike planine, ki jo je zbral Vlasto Kopač. Ima bogato bibliografijo, v kateri je tudi več del povezanih z Veliko planino.
|
|
TURK Kati
1928 - 1995  Bila je ljudska umetnica in pastirica. Ustvarjala je risbe, pesmi, pripovedi,
vezenine in trniče, ki imajo predvsem etnološko vrednost. Zanimiva je bila za raziskovalce narečij in govora, ker je govorila nepoknjiženo narečje gorenjsko narečje vzhodnokamniškega konca brez vpliva govora Tuhinjske doline, obladala je besedišče pastirjev z Velike planine, poročala je o navadah in dogodkih številnim zapisovalcem. 30 let je vsako poletje preživela kot pastirica na Gojški planini. Oživljala je pozabljene pastirske navade. Pripovedovala je v govoru iz domačega okolja, za katerega je bila značilna maskulanizacija (govor žensk »na fanta«), ker se je preneslo na ženska imena: Majd k, Mic k, Rez k. Ohranjeni so tonski zapisi njenega govora in petja, ki so lahko pomembni z več vidikov, zlasti narodopisnega in narečnega, kot spomin na izumirajoče šege, navade in običaje pastirjev in avtohtonih prebivalcev okolice Kamnika. Ohranila je tudi spomnin na ljudsko zdravilstvo in na ljudska verovanja.
|
 Planinec, gorski reševalec, načelnik GRS. Objavil je številne članke v Planinskem vestniku. Zaslužen za ohranjanje krajine na Veliki planini, ko je bila zaradi različnih interesov ogrožena avtohtonost.
Je soavtor Planinskega terminološkega slovarja. Med vojno je bil organizator upora na Kamniškem in partizan. Po vojni je bil predsednik IS mesta Ljubljane, skrbel je za dotiranje kulturnih spomenikov Križanke in Ljubljanski grad. Skrbel je tudi za krajinsko ohranitev Velike planine po zasnovi Vlasta Kopača. Poskrbel je za napredek GRS in vpeljal je letalsko reševanje v gorah. Bil je vodja več alpinističnih odprav, med njimi na Pik Komunizma
|
