Nekoč in danes
NEKOČ IN DANES
O Veliki planini obstaja tudi več hudomušnih, humorističnih in ironičnih pripovedi in zapisov. Povzemamo nekatere, z njimi pa predstavljamo živi svet planine v veseli luči.
|
Turist je šel v hribe,
zasadil je kl’n, pa kam ga j’ zasadil ta trapast b’k’n. |
V planini, v stanu
koj žejo ima vsak, za krav’ce je štala, za pijance svinjak.. (Iz pesmi Velikoplaninska)
|
V spominih ljudi s planine so kosmate nevarnosti v medvedji ali volčji pa celo v človeški podobi, če k prej omenjenim dodamo še dovje može. Tudi te upodabljajo kosmate, in to povsod, razen po nosu in okoli oči, kot naj bi po izročilu tudi izgledali. Kaj je o njih res in kaj je plod strahu pa antropološka zgodovina še ni raziskala.
Po številu živih bitij so gotovo v ospredju žužki in pupki, iz katerih nikoli ne zraste kaj večjega, saj ob prvi suši izginejo, skupaj svojimi lužami, kdo ve kam. Ko je planina prekrita s cvetočo preprogo, buči od čmrljev, čebel in njihovih sorodnikov na slastni paši. Botaniki najbolj cenijo endemite, poznavalski turisti pa znanilce planin v pisanih podobah. Kraljice so seveda priseljenke - krave. Na njihovih poticah pa ne uspeva le šisernik, ki ima svoj izvor že v imenu, ampak tudi vse drugo, kar obilno gnojijo na tanki plasti travne ruše.
Skozi čas bi ljudi na planini lahko razmejili na različne načine. Na primer na iskalce gmotnih koristi in uživače. Med prve razen pastirjev sodijo še nekdanji rudarji, ter nekdanji in današnji zeliščarji. Med druge sodijo raznovrstni turisti. Vmes so bajtarji, za katere pravijo, da počno oboje: uživajo in delajo.
Če pozabimo na poraščene staroselce, na planini najdemo še štiri vrste ljudi: pastirje, bajtarje, turiste s kočami in turiste brez koč. Po svojem nastanku so bili prvi na planini pastirji (vsaj od srednjega veka dalje), za njimi turisti - smučarji (oz začetka 20. stoletja), potem bajtariji (ok. 1924) in nazadnje turisti, ki imajo kot polži na planini svoje hišice (1964). Imajo vsak svojo kulturo, ki se včasih tudi prekriža. Zato se kdaj postrani pogledajo, si kaj očitajo ali se in podučujejo, kaj se spodobi na planini. Na primer kam sme seči kak plot in kaj kdo počne, ko misli, da ga drugi ne vidijo. Imajo vsak svoj napisan ali nenapisan pravni red in so bolj ali manj organizirani in bolj ali manj povezani v svoje skupnosti, v katerih so tudi znotraj kdaj špetiri.
Pastirji so v popolnem sožitju s planino, imajo svoje navade in red in znajo po svoje gospodariti in planino varovati, le redko jim pri tem spodrsne. Tem bolje, čim bolj jih pustimo pri miru, jih ne dražimo z naprednimi tehnologijami in ne silimo v njihov svet. Oni pač vedo, ker so skozi čas skusili skoraj vse. Kar niso zmogli sami, so jim uredila mitološka bitja. Pastirji so imeli turiste večinoma radi, saj so ukali, ko so prišli v njihov svet, prinesli so veselje, za kratek čas razbili enoličnost in njihove mlekarske proizvode spreminjali v kak majhen denar. A le za kratek čas. Preskarjev Andrej je hvalil svojo kočo: »Tole je edina ta prava pastirska bajta, ker se v njej kadi, saj turist le pri vratih not pogleda, pa že gre!«
Bajtarjev ne bi bilo, če ne bi bilo pastirjev in njihove ekonomije, po kateri se z oddajanjem bajte, ko je ne potrebujejo, nekoliko zasluži. Pri lesenih objektih je zelo pomembno zračenje in bajtarji so koče tudi »luftali« in jih »porihtali«, da je bilo v njih bolje njim in lastnikom. Nekdanji bajtarji so skušali živeti skromno kot pastirji in v njihovem stilu. Dovoljeno je biti zamazan, nositi odslužene obleke, vonjati po kravjeku in več dni pomivati posodo v isti lužici vode. Seveda pa je tako le do čistega belega snega, na katerem bi se težko umazali. Turistov, teh šminkerjev, niso kaj prida marali, saj so onečedili podobo čistega uživanja v popolnem sožitju z naravo. Prvi gašperčki in štedilniki so skazili to romantiko, danes jo kazijo še fotocelice, televizija in internet. Bajtarji so nekoč prezirali naduti rod turistov, a so hkrati nevede prevzemali njihovo kulturo.
Turisti so bili nekoč dvoji: »Pravi«, to je za gore opremljeni hribolazci in hohštaplerji v belih srajcah s kravato, pri ženskem spolu pa v krilih in visokih petah. V dolini pa so se hvalili, da so bili v planinah. Hribolazci pa so se na planini, ki je bolj sprehajalna, na kratko zadržali, potem pa odhiteli više. Pozimi je bilo drugače, saj so smučali, za kar je bilo treba priti s smučmi na rami iz doline, nato so si bili teptalci nedolžne snežne beline, potem pa so se pol ure vzpenjali v hrib za minutko spusta navzdol. A tudi turisti niso več to, kar so bili nekoč. Pripeljejo se z gondolo iz tople doline, nekateri v kratkih rokavih hlačah, ledeni dež sredi poletja pa jim lahko planino za vedno vtisne v spomin.
Turisti s kočami so najmlajši rod prebivalcev planine. Menda jih druge vrste prebivalci planine prepoznajo po kosilnici in copatah. Kosilnica je za travo okoli koče, saj je ne morejo popasti krave, ker je za trdno zagrajenimi ogradami. Bog ne daj da bi jo popasla, saj ne bi bilo enakomerno, pa še kateri bi lahko kaj ušlo. Copate so zato, da koča znotraj ostane lepa kot domače preproge na laminatu.
Turisti pogosto živijo v blokovskih naseljih, v katerih imajo kanček narave le v lončku za rože, na planini pa nadomešča ta življenjski primanjkljaj. Ne znajo pa zabiti žeblja, zato iz koče kukajo skrivljeni ponesrečenci. Kljub želji, da bi iz urbanega sveta prešli v drug prvinski svet, si ne morejo kaj, da ne bi vanj prinašali tistega, kar jim kali mir in kazi urbano življenje. Ker ne smejo spreminjati zunanjosti svojih koč, jih spreminjajo znotraj. Modernizirajo v več stilih: bavarsko, tirolsko, skandinavsko, ali kar po svoje, ker prinesejo na planino, kar je v dolini odveč. Nekateri turisti s kočami so bliže pastirjem in bajtarjem. Upajo si umazani hoditi okrog in pokidati sveže dišečo kravjo potico, ne da bi se bali njenega parfuma. Tisti drugačni pa napravijo osek, precej večji od njihove parcele in nekateri ga celo zasejejo z angleško travico - bog ne daj, da bi jo onesnažila krava.
Meje med kulturami prebivalcev planine izginjajo
Pastirji vse manj oddajajo koče bajtarjem, ker se gredo bajtarstvo njihove lastne družine ali oni sami. Nekoliko so se nalezli navad turistov s kočami, ki v notranjosti spominja na stanovanja v bloku. Bajtarji imajo manj možnosti za svojo kulturo, a jo z novimi dejavnostmi uveljavljajo bolj intenzivno. Turisti živijo svoje življenje, na pastirje pa gledajo skozi romantiko starih časov, ki pa je sebi ne privoščijo.