Turisti
TURISTI
Turist gre za babam’,
za gamsi pa mi,
se v špampetu valja,
se k ljub’ci tišči.
za gamsi pa mi,
se v špampetu valja,
se k ljub’ci tišči.
(iz pesmi Velikoplaninska)
Anton Cevc je o začetkih turizma na Veliki planini zapisal:
Nekoč so se na Veliko planino redko vzpeli gorjani na vrhove, da bi občudovali gorsko floro in favno, ali da bi se veselili razgledov z vrhov in se oddihovali v gorskem miru, po čemer hrepeni sodobni turist, utesnjen v mestnih zidovih. V 19. stoletju so začeli slikarji odkrivati in upodabljati alpski svet in so se v gore napotili razsvetljeni izobraženci. Turistično gibanje se je razmahnilo šele nekaj desetletij pozneje, ko so se vanj vključile tudi širše plasti meščanstva. Sredi 19. stoletja naletimo že na več opisov potovanj na Veliko planino, med drugimi srečamo tudi zapis prvega turističnega raziskovalca Kamniško-Savinjskih Alp, Johannesa Frischaufa, po čem hrepeni sodobni turist, utesnjen v mestnih zidovih. V 19. stoletju so začeli slikarji odkrivati in upodabljati alpski svet in so se v gore napotili razsvetljeni izobraženci.
Čare Velike planine so najverjetneje, če naj verjamemo prvim zapisom, najprej odkrili hribolazci in smučarji v njeni zimski podobi, v poletni pa botaniki in drugi preučevalci planinskega sveta. Obiskovanje hribov je imelo tudi nacionalno zavedni pomen. Planine so bile mogočne in je bilo pomembno, čigave so, za vzpon pa sta bila potrebna pogum in napor, s katerima je planinec dokazal tudi narodno pripadnost.
