Smučarji
SMUČARJI
Na Vel'ko jo maha,
na Malo pa gre,
na ramah 'ma dilce,
oj dilce nove.
na Malo pa gre,
na ramah 'ma dilce,
oj dilce nove.
Na dilce se vstopi,
po rit' se pelja,
pa misli ta osel,
da smučati zna
po rit' se pelja,
pa misli ta osel,
da smučati zna
(iz pesmi Velikoplaninska)
Smučarji so bili prvi zimski obiskovalci Velike planine, ki niso bili le vešči vožnje z dilcami, ampak so gojili skupne vrednote v odnosu do narave. Iz želje, da bi v teh lepotah tudi prenočili, ali da ne bilo treba za vsak dan znova plezati na goro z dilcami na ramah, se je razvilo bajtarstvo in v njegovem podaljšku zimski turizem.
Drenovci
Prvi organizirani smučarji na Veliki planini so bili drenovci, ki so sebe imenovali po trdoživem drenu, smučali pa so z Zdarsky smučmi in z eno palico. »Kdor pade, se ne more sam pobrati«, so dejali o smučarjih te vrste težkih in okornih smuči ter vezi. Pavel Kunaver je o njih zapisal: »Prvi so se vzpeli na deviške bele poljane na Veliki planini, Krvavcu ... Ljudem so prinesli vest o bajnih snežnih poljanah in prelepi beli opojnosti«.
Po drenovcih je v razvonju smučanja nastalo zatišje. Smučanje se je znova uveljavilo po 1. svetovni vojni, iz katere so slovenski vojaki planinci ob povratku prinesli smuči. Smučali so moški, zato so bile smučarske drušne fantovske. Šele leta 1935 sta s smučmi po daljši turi čez Volovjek na Veliko planino prišli Angležinja Fanny Copeland in Mira Marko Debelak, ki sta bili v tistem času najbolj znani smučarki.
O organiziranem smučarskem športu v Kamniku lahko govorimo po 1. svetovni vojni, ko so iz planinskih enot avstrijske vojske prinesli smuči: Emil Cevc, Dominik Žvokelj in kasneje priseljeni Viktor Rebolj. Smučat pa so radi prihajali tudi slovenski študenti na Dunaju. Smučali so v Kamniku, na Krvavcu in na Veliki planini, kjer je imela poseben pomen za razvoj turizma koča Slovenskega planinskega društva, leta 1910 preurejena iz lovske koče v lasti notarja Schmidingerja v turistično kočo. Prvič je bila odprta tudi pozimi v sezoni 1921/22.
Nekdanje hlače iz težkega lodna, ovite s pletenimi obujki, so zamenjale elastične »špichoze« z elastiko pod peto, da so ostale napete. Bile so mrzle, a noge so bile lepe, kasneje so smučarji v mrazu in moči čeznje oblačili vetrne hlače. Bunda je bila iz »šuškave« sintetike, podložena in nepremočljiva, ob tem pa tudi modna. Smučanje je postalo drag šport, za nekatere ljudi nedostopen. Kak starejši starosvetnež pa se je zdel smešen v svoji opravi.
Kultura smučarjev je poniknila delno v bajtarski in delno s kulturi turistov. Od lastne kulture smučarjev ni ostalo veliko. V ospredje je stopal prestiž, smučar je postajal pripadnik elite. A elitizem zaradi nezahtevnih strmin nikoli ni dosegel Krvavca ali tujih smučišč. Kdor kaj da nase, si privošči modna oblačila in tehnološko napredne smuči.
Vzvratni razvoj smučanja na Veliki planini povzroči, da naprave propadajo, smučarji pa se lahko vračajo k prvobitnosti: na planino spet prihajajo zaradi lepe in čiste narave.